Verlioka

Perevod Schepkinoj-Kupernik

Bylo supno. Krugtelsya, vintyas' po zemle,
Sklipkikh kozej carapistyj roj.
Tikho misikov stajka grustela vo mgle.
Zelenavki khryuschali poroj.

-- "Milyj syn, Verlioki begi, kak ognya,
Bojsya khvatkikh kogtej i zubov!
Bojsya pticy Yub-Yub i poslushaj menya:
Neukrotno svirep Drakolov".

Vynul mech on burlatnyj togda iz nozhen,
No dozhdat'sya vraga vse ne mog:
I v glubejshuyu dumu svoyu pogruzhen,
Pod vetvyami Tum-Tuma prileg.

I poka predavalsya on dumam svoim,
Verlioka vdrug iz lesu -- shast'!
Iz smotril ego -- zhar, iz dyshil ego -- dym, 
I pykhtya, razdyryaetsya past'.

Raz i dva! Raz i dva!.. Okrovilas' trava...
On pronzil Verlioku mechom.
Tot lezhit nezhivoj... A s ego golovoj
Skoropyas', poletel on skachem.

-- "Syn, ty zlo pogubil, Verlioku ubil!
Obmnimi menya -- podvig svershen.
Moj Blestyanchik, khvala!.. Urla-lap! Kur-la-la!.."
Zaurakal na radosti on...

Bylo supno. Krugtelsya, vintyas' po zemle,
Sklipkikh kozej carapistyj roj.
Tikho misikov stajka grustela vo mgle.
Zelenavki khryuschali poroj.